Alfred Seidel
Alfred Herbert Georg Seidel se je rodil 1. novembra 1913 v Breslauu. Po tragični izgubi očeta Otta v prvi svetovni vojni se je z materjo Marijo in sestro Helene preselil na njihov zgornješolski dom v Scharley ali Deutsch-Piekar. Alfred Seidel je otroštvo preživel tam, v bližini premogovnikov blizu takratne meje z Ruskim imperijem.
Odraščal je pod skrbjo dveh tet in materinega poklica. Za okolje so bile značilne malomeščanske vrednote in globoko zakoreninjeno katolištvo. Seidel se je leta 1920 vpisal v osnovno šolo v Deutsch-Piekarju in se leta 1924 prepisal na realno gimnazijo v Beuthen. Tam je pozoren učitelj risanja prepoznal njegov talent in ga spodbujal. Seidel je že od zgodnjega otroštva čutil, da ga vleče k umetniškemu ustvarjanju.
Tik pred maturo leta 1933 je zapustil realno gimnazijo in se 2. novembra 1933 začel usposabljati za gledališkega slikarja. Sledila sta angažmaja kot gledališki slikar v zgornješlezijskem gledališču Landestheater v Beuthenu in pozneje kot prvi gledališki slikar in vodja studia v gledališču Stadttheater v Salzburgu.
Med drugo svetovno vojno je bil Seidel vpoklican v vojsko in dvakrat ranjen. Kljub izgubi desnega očesa se je njegova umetniška poklicanost izkazala za neomajno. Ustvaril je številne grafike, risbe, slike v različnih tehnikah ter vitraže in skulpture. Njegovo vseživljenjsko zanimanje za literaturo se je odražalo v njegovih ilustracijah in literarnih delih.
Po izpustitvi iz ameriškega ujetništva leta 1945 je Seidel najprej našel nov dom v Sillenbuchu, od leta 1954 pa v Schorndorfu. Dolga leta je bil član ceha umetnikov v Esslingenu. Alfred Seidel je umrl 20. novembra 2001 v Schorndorfu, za seboj pa je pustil ženo Elisabeth in tri otroke Susanne, Matthiasa in Christopha. Leta 2017 so dediči večino njegovih del zapustili mestu Schorndorf.
Alfred Seidel je ilustriral številne pravljice, zlasti na začetku svoje kariere, povojna leta pa so mu z novimi izdajami klasičnih pravljic ponudila idealno delovno področje. Primeri njegovih ilustracij vključujejo dela Andersena, bratov Grimm, Agnes Sapper in Tamare Ramsay. Pozneje se je posvetil tudi ilustriranju romanov, med drugim del Egona H. Raketteja.
Poleg tega je samostojno in brez posebnih naročil ustvarjal grafike na literarne teme, ki jih je zbiral v tako imenovanih „grafičnih ciklih“. Ti obravnavajo dela Dostojevskega, Tolstoja, Molièra, Williama Shakespeara in Friedricha Dürrenmatta ter grafike za revije in koledarje.
V svojem ustvarjalnem obdobju je ustvaril številna dela v različnih tehnikah, kot so oljne slike, linorezi in akvareli. Najraje je upodabljal verske in mitološke motive ter portrete iz svojega poklicnega in osebnega okolja. Pokrajine so bile praviloma izjema.
Od leta 1957 je Seidel vse pogosteje oblikoval javne prostore, zlasti umetniške notranjosti katoliških cerkva. Za škofijo Rottenburg-Stuttgart je ustvaril stenske mozaike, oltarje, tabernaklje, križne hodnike in številne vitraže.
Neodvisno od naročil je Alfred Seidel napisal tudi vrsto dram in kratkih zgodb z različnimi temami, kot so „Krištof Kolumb“, „Konradin, zadnji Hohenstaufen“, „Schwund des Religiösen“, „Erbschaftsbetrug“ in „Wege der Selbsterkenntnis“. Njegove zgodbe se osredotočajo zlasti na otroštvo in mladost v Zgornji Šleziji ter na družinska doživetja in srečanja.
Leta 1981 je Alfred Georg Seidel za svoje umetniško delo prejel red za zasluge Zvezne republike Nemčije.