Friedrich Georg Papperitz

Friedrich Georg Papperitz, rojen 3. avgusta 1846 v Dresdnu in umrl 26. februarja 1918 v Münchnu, je bil vsestransko nadarjen nemški umetnik, ki je ustvarjal na področju slikarstva, poezije in kiparstva.

Njegov umetniški razvoj se je začel v Dresdnu, kjer se je izpopolnjeval pod vodstvom J. C. C. Dahla, pozneje pa v Münchnu pri Carlu Rottmannu. Med letoma 1838 in 1841 je nekaj časa preživel v Rimu, pozneje pa je potoval po Norveški in Španiji, kjer si je nabral dodaten navdih.

Gustav Friedrich Papperitz, oče Friedricha Georga Papperitza, tudi sam krajinar, se je rodil 27. januarja 1813 v Dresdnu in umrl 16. januarja 1861 v istem mestu. Friedrich Georg je po očetovi zaslugi že zgodaj prišel v stik s svetom umetnosti in si pridobil dragocene vtise o umetnikih, kot so Ernst Hähnel, Julius Hübner, Robert Reinick, Ludwig Richter in Johannes Schilling. Med letoma 1861 in 1864 je obiskoval umetniško akademijo v Dresdnu, po obdobju samostojnega študija med letoma 1866 in 1868 pa se je vpisal na akademijo v Antwerpnu, kjer so nanj naredila vtis predvsem dela Rubensa in van Dycka. Sledilo je sedemmesečno bivanje v Parizu.

Leta 1870 se je preselil v München, kmalu zatem pa se je kot vojak udeležil francosko-pruske vojne. Po koncu vojne se je za stalno naselil v Münchnu. Njegova potovanja so ga vodila v različna evropska mesta, med drugim v Pariz, London, na Nizozemsko, v Švico in Italijo. V zgodnejših ustvarjalnih fazah se je posvečal predvsem zgodovinskim in mitološkim temam, kot v svojem delu „Prihod v podzemlje“. V poznejših letih se je osredotočil na portretno slikarstvo in pisal tudi poezijo. Leta 1896 je prejel naziv kraljevega profesorja.