Ludwig von Hofmann

Ludwig von Hofmann (* 17. avgust 1861 v Darmstadtu; † 23. avgust 1945 v Pillnitzu pri Dresdnu) je bil pomemben nemški slikar, grafik in oblikovalec. Njegova dela, ki so nastajala šest desetletij, združujejo elemente simbolizma in secesije, kažejo pa tudi vplive drugih sodobnih umetniških smeri, od historicizma do nove objektivnosti. Hofmann je bil pionir gibanja „Novi Weimar“.

Bil je sin pruskega državnika Karla Hofmanna, ki je bil med letoma 1872 in 1876 ministrski predsednik Velikega vojvodstva Hessen, leta 1882 pa je bil kot minister za trgovino v Bismarckovem kabinetu povišan v dedno plemstvo. Njegova strica sta bila slikarja Rudolf in Heinrich Ferdinand Hofmann.

Hofmann je leta 1883 začel študirati na Akademiji za likovno umetnost v Dresdnu in nadaljeval šolanje pri Ferdinandu Kellerju na likovni akademiji v Karlsruheju. Leta 1889 je študiral na Akademiji Julian v Parizu pod vplivom francoskih umetnikov, kot sta Pierre Puvis de Chavannes in Paul-Albert Besnard.

Od leta 1890 je Hofmann delal kot svobodni umetnik v Berlinu in bil član „skupine enajstih“, v kateri sta bila tudi Max Klinger in Max Liebermann. Med letoma 1894 in 1900 je veliko časa preživel v Rimu in v svoji vili v bližini Fiesole, ki je oblikovala njegovo umetniško vizijo moderne Arkadije. Od leta 1895 je Hofmann pripravljal številne ilustracije za secesijsko revijo „Pan“. Leta 1896 je na mednarodni umetniški razstavi v Berlinu prejel majhno zlato medaljo, leta 1898 pa je postal član „berlinske secesije“. Leta 1899 se je poročil s svojo sestrično Eleonore Kekulé von Stradonitz.

Leta 1903 je bil Hofmann imenovan za profesorja na Velikem vojvodskem likovnem učilišču v Weimarju, kjer je bil del umetniške avantgarde v krogu Harryja grofa Kesslerja in Henryja van de Veldeja ter postal pomemben predstavnik gibanja „Novi Weimar“. Med njegovimi študenti sta bila tudi Hans Arp in Ivo Hauptmann. Tesno je prijateljeval z Gerhartom Hauptmannom, s katerim je leta 1907 odpotoval v Grčijo. Z van de Veldom je sodeloval pri več gradbenih projektih.

Leta 1916 je Hofmann postal profesor monumentalnega slikarstva na Akademiji za umetnost v Dresdnu. Med njegovimi pomembnimi deli iz tega obdobja je zasnova čitalnice Nemške knjižnice v Leipzigu (1919). Ilustriral je tudi literarna dela, med drugim prevod Odiseje Leopolda Zieglerja in Hirtenlied Gerharta Hauptmanna.

V dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja se je Hofmann nekoliko umaknil iz javnosti. Leta 1937 so bila nekatera njegova dela osovražena kot „degenerirana umetnost“, druga pa so bila še naprej razstavljena. Leta 1941 je prejel Goethejevo medaljo za umetnost in znanost. Hofmann je umrl leta 1945 v Pillnitzu in bil pokopan na pokopališču Maria am Wasser v Dresdnu-Hosterwitzu.

Ludwig von Hofmann je bil član Združenja nemških umetnikov. Med njegovimi oboževalci in zbiratelji so bili cesarica Elizabeta Avstro-Ogrska, mecen August Freiherr von der Heydt, založnik Rudolf Mosse ter umetnostna zgodovinarja Heinrich Wölfflin in Wilhelm von Bode. Rainer Maria Rilke je leta 1898 Hofmannu posvetil cikel pesmi „Die Bilder entlang“, ki so ga navdihnile Hofmannove risbe. Tudi Thomas Mann je cenil Hofmannovo delo in iz njega črpal navdih za svoj roman „Čarobna gora“. Hofmannova slika „Vir“ je visela v Mannovi delovni sobi vse do njegove smrti. Hugo von Hofmannsthal je napisal predgovor za Hofmannov grafični portfelj „Tänze“ (1905).