Numa Donzé

Numa Donzé se je rodila 6. novembra 1885 v Baslu in umrla 25. oktobra 1952 v Riehenu. Bil je priznani švicarski slikar.
Numa Donzé, sin Charlesa Gustava Donzéja (1838-1921) in Wilhelmine Klingele (1847-1917), je odraščal s sestro Valerie in tremi posvojenci na Steinengrabnu v Baslu. Njegov talent za risanje so starši prepoznali že v zgodnjem otroštvu in ga spodbujali. Po končani šolski obveznosti je obiskoval Allgemeine Gewerbeschule v Baslu, kjer so ga poučevali priznani umetniki, kot sta Fritz Schider in Rudolf Löw.
Kot številni baselski umetniki je Donzé študiral v Münchnu pri Heinrichu Knirru, leta 1905 pa se je v spremstvu prijatelja nemškega slikarja odpravil na potovanje v Rim. Leta 1906 je ustvaril svojo mojstrovino „Osvoboditev“, idiosinkratično interpretacijo legende o vitezu Juriju, v kateri je v ospredje namesto osvoboditelja postavil osvobojenca.
Donzéjeva zgodnja dela so vključevala pokrajine Rena in Provanse, ki so mu pri dvajsetih letih prinesla priznanje. Med prvo svetovno vojno in po njej je pripadal skupini slikarjev temnih tonov, v kateri so bili tudi Otto Roos, Paul Basilius Barth, Jean-Jacques Lüscher, Heinrich Müller, Otto Klein in Karl Theophil Dick. Ta skupina, znana kot „klasična generacija baselskih slikarjev“, je prinesla revolucionarni razvoj na baselski umetniški sceni. Preboj so doživeli leta 1907 s skupno razstavo v baselski Kunsthalle. Vzdrževali so tesno izmenjavo z drugimi umetniškimi skupinami, kot sta „Das neue Leben“ in „Rot-Blau“, ter imeli pomemben vpliv na baselsko slikarstvo vse do dvajsetih let 20. stoletja.
Konec leta 1907 je Donzé odpotoval v Pariz, kjer so ga navdihnili umetniki, kot so Gustave Courbet, Paul Cézanne in Paul Gauguin. Živel je v starem samostanu na Montmartru in si delil atelje z Jean-Jacquesom Lüscherjem. Med letoma 1910 in 1915 je ustvaril pomembna dela, med drugim pokrajine Alzacije in Rena ter velike freske, kot je Alegorija življenja na pročelju časopisa Basler National-Zeitung.
Med letoma 1914 in 1918 je Donzé služil kot obmejni vojak v aktivni službi. V dvajsetih letih 20. stoletja je bil dejaven predvsem kot umetnik po naročilu, saj je po naročilu banke Kunstkredit Basel-Stadt ustvaril fresko „Johannes der Täufer“. Leta 1922 je skupaj s Paulom Basiliusom Barthom in njegovim sinom Heinrichom Barthom odpotoval v Alžirijo do Biskre.
Leta 1926 je Donzé ustvaril fresko „Weinernte“ za pročelje stavbe Rebleutenzunft na Freie Strasse v Baslu. Sodeloval je tudi na mednarodnih razstavah, med drugim na 18. beneškem bienalu leta 1932.
Zadnja leta svojega življenja je Numa Donzé preživel pri svoji sestri Valerie Brunner-Donzé in njenem možu v Riehenu. V tem času je pogosto potoval v Italijo, Pariz, Provanso, na Balearske otoke, v Markgräflerland in San Nazzaro v Ticinu, kjer je naslikal številne pokrajine, med drugim v Baselski regiji.
Pokopan je bil poleg svojega dolgoletnega dekleta Helene Jetzler na pokopališču Hörnli v Riehenu. Jean-Jacques Lüscher je poskrbel za nekrolog Numa Donzéja, njegovega cenjenega umetniškega prijatelja.