Pierre Boffin

Pierre Boffin, ki se je rodil pod umetniškim imenom Hugo Joseph Winz, se je rodil 30. novembra 1907 v Aachnu in umrl leta 1992 v Voerdeu. Bil je nadarjen francosko-nemški slikar, ki je znan po svojem prispevku k ekspresivnemu realizmu. Zaradi prepovedi njegovega dela v štiridesetih letih 20. stoletja spada v skupino „izgubljene generacije“.

Pierre Boffin je izhajal iz raznolikega kulturnega okolja, saj je bila njegova mati iz Verviersa v Franciji, oče pa iz Schwarzwalda. V svetu umetnosti se je uveljavil pod umetniškim imenom Pierre Boffin. Obdobje nacionalsocializma je Boffinu in številnim njegovim kolegom prineslo umetniško blokado. Med drugo svetovno vojno je bil v vojnem ujetništvu v Attichyju v Franciji, kjer se je spoprijateljil s slikarjem Augustom Phillipom Hennebergerjem. Leta 1943 je objavil svojo zgodbo „Der Schmied vom Ulex“. Po vojni so ga Američani najeli za urejanje revije za vojne ujetnike. V tem času se je pojavljal tudi kot avtor in urednik.

Boffin je dolgo časa živel v Belgiji, Franciji in na Nizozemskem ter se intenzivno posvečal slikarstvu. Sprva je bil samouk, nato pa je svoje spretnosti razvijal pod vodstvom Antonija Clavéja v Parizu. Študiral je na École nationale supérieure des arts décoratifs de Paris, ustanovi, kjer sta poučevala tudi priznana umetnika, kot sta Fernand Léger in Leon Dabo. Boffin je nekaj let preživel v Parizu, nato pa je nadaljeval šolanje pri nizozemskem slikarju Henryju ten Holtu in obiskoval njegov slikarski razred v Bergnu. V tem času je poglobil svoje znanje o ravnanju z barvami in barvnimi paletami. Pisatelj Theodor Seidenfaden je v svojem poklonu Boffinu omenil njuno skupno delo v Altei.

Njegova prva razstava je bila leta 1947 v Parizu na Salonu Indépendants in je z ekspresivnim realizmom povzročila senzacijo. Med letoma 1952 in 1970 so sledile nadaljnje razstave v Parizu, med drugim v Société Nationale des Beaux Arts, Exposition Decouvrir, Salon „Artiste Francais“ in Salon Teeres Latines. V tem času so ga zastopale galerije, kot so Galerie Main v Montparnassu, Galerie Marseilles v Parizu in Galerie Foyer des Artistes. Nato je tri leta preživel na Kunstschule Düsseldorf, kjer je pod vodstvom Rolfa Sackenheima razširil svoje znanje na področju slikarstva, proste grafike in scenografije. V tem obdobju je Boffin okrepil svoja prizadevanja na področju grafike in grafike. Obiskoval je tudi tečaje umetnostne zgodovine pri profesorju Heinrichu Theissingu.

V Londonu so bila njegova dela predstavljena skupaj z deli Heyssiala in Georgesa Delplanquea. Številna njegova dela so se znašla v zasebnih zbirkah in mu zagotovila preživetje. V sedemdesetih letih 20. stoletja je Boffin svoje delo vedno bolj usmerjal v Nemčijo. Njegova dela so bila do konca osemdesetih let prejšnjega stoletja predstavljena na mednarodnih razstavah, na primer na umetniški razstavi v Kirnu, v „Vili Engelhard“ v Düsseldorfu ter na filmskih festivalih v Ženevi in Strasbourgu.

Njegova grafična dela je predstavljala Galerie Moderne II v Bruslju, slike pa so bile razstavljene v Galerie Schöppe v Münchnu in Galerie Campo v Antwerpnu. Tudi pri svojih 80 letih je Boffin organiziral predstavitev svojih del za Rusijo, ki je bila leta 1988 v Vilni v Litvi in je pritegnila veliko pozornosti.

Do svoje smrti leta 1992 je Pierre Boffin živel v kraju Vörde na Spodnjem Renu, kjer je imel na ulici Bahnhofstrasse 153 tudi svoj atelje.

V svojih zgodnjih delih se je Boffin posvečal predvsem krajinskemu slikarstvu. Ujetje vzdušja pokrajine ter interpretacija napetega trenutka kraja in svetlobe so bile ponavljajoče se teme njegovega dela. Kljub temu se je osredotočal predvsem na upodabljanje ljudi, pri katerem je poudarjal preplet med notranjimi čustvi in zunanjim videzom. Njegove figure niso bile nikoli zreducirane na idealizirano lepoto, temveč je Boffin svoje like upodabljal z veliko radovednostjo in neposrednostjo. Zanj je bila značilna ekspresivna, močna in mojstrsko sestavljena barvna paleta.

Njegova dela z erotičnimi motivi so odražala čutno kontemplacijo, ki je bila pogosto združena z globljo simboliko in pomenom spolnosti. Njegova pozna dela so razkrivala tudi radikalna soočenja z aktualnimi političnimi dogodki, ki jih je neposredno in izzivalno prenesel na platno.

Boffin je uporabljal tudi medij lesoreza in linoreza. Na umetniškem trgu je znanih le nekaj akvarelov majhnega formata. Večina Boffinovih del je v zasebni lasti. Celotno Boffinovo umetniško zapuščino, vključno z oljnimi slikami, akvareli, risbami in grafikami ter dokumentacijo o njegovih razstavah in izvirniki njegovih pesmi in posvetil iz kroga njegovih prijateljev, upravlja KunstKontor v Wiesbadnu.