Rudolf Böttger
Rudolf Böttger se je rodil 4. julija 1887 v Tachauu in umrl 28. januarja 1973 v Regensburgu. Bil je avstrijski slikar, čigar dela so znana tako po svoji umetniški kakovosti kot tudi po vpletenosti v politično dogajanje svojega časa.
Böttger se je med letoma 1905 in 1910 začel umetniško izobraževati na dunajski Akademiji za likovno umetnost pod vodstvom Franza Rumplerja in Alfreda Cossmanna. Po krajšem bivanju na Akademiji za likovno umetnost v Münchnu leta 1910 se je leta 1911 ustalil na Dunaju kot svobodni umetnik.
Med prvo svetovno vojno je služil kot častnik v Rusiji in utrpel več ran. Po vojni je postal član Zadruge dunajskih umetnikov in od leta 1919 sodeloval na skupnih razstavah v Künstlerhausu.
Že pred letom 1938 je bil Böttger aktiven kot ilegalni član NSDAP, kar je pripisoval svojemu sudetsko-nemškemu poreklu. Po priključitvi Avstrije je prevzel vodilne položaje v umetniški in kulturni politiki režima. Postal je odgovoren za slikarstvo v kulturnem svetu dunajskega gaua in prevzel reprezentativne naloge, med drugim se je udeleževal sprejemov pri gauleiterju Baldurju von Schirachu. Njegovo članstvo mu je omogočilo obsežno sodelovanje na velikih nemških umetniških razstavah v Münchnu.
Böttger je gojil tesne odnose z drugimi kulturnimi osebnostmi tistega časa, med drugim s Franzem Karlom Ginzkeyjem, Josefom Weinheberjem in Wilhelmom Fraßom. Kljub porazu v vojni ter uničenju njegovega ateljeja in stanovanja na Dunaju med boji z Rdečo armado leta 1945 je Böttger ostal zvest svojim dejavnostim v NSDAP in se tudi po letu 1945 ni oddaljil od svojega prejšnjega sodelovanja.
Po drugi svetovni vojni je bil Böttger zaradi ran najprej prepeljan v vojaško bolnišnico pri Deggendorfu, pozneje pa v vojaško bolnišnico v Mettnu. Od leta 1948 mu je bilo uradno spet dovoljeno potovati v Avstrijo in je tam redno obiskoval prijatelje in znance, ki jih je tudi portretiral.
V petdesetih letih prejšnjega stoletja je Böttger dolgo časa preživel s svojo zaščitnico Ullo Ekman na Švedskem. Od leta 1950 je v Nemčiji vse pogosteje prejemal naročila za umetnost v arhitekturi, ki so jih zanj urejali prijatelji arhitekti.
Leta 1952 se je Böttger preselil v Regensburg, kjer je živel do svoje smrti. Umaknil se je iz javnega kulturnega življenja, saj ni več čutil, da so njegove umetniške ideje zastopane.
V šestdesetih letih 20. stoletja je Böttger kljub prepovedi opravljanja poklica dobil naročilo za projektiranje evangeličanske cerkve svetega Pavla na Dunaju. Njegova tamkajšnja okna, ki prikazujejo Jezusa kot arijskega mladeniča in vsebujejo antisemitske podobe, so bila pozneje zakrita in nazadnje zamenjana.
Böttger je bil član dunajske umetniške zadruge, rajhovske likovne zbornice in pozneje poklicnega združenja likovnih umetnikov v Regensburgu ter münchenske stare umetniške zadruge. Sodeloval je na številnih skupinskih in samostojnih razstavah, med drugim na Beneškem bienalu leta 1925 in na velikih nemških umetniških razstavah v Münchnu v času tretjega rajha.